Dijaki (BIC Ljubljana) - program veterinarski tehnik na Erasmus+ mobilnosti - Srbija 2024

Danes je bil naš zadnji delovni dan, poln mešanih občutkov. Veterinarjem smo prinesli darila in sladoled. Bili so zelo veseli in nasmejani. Mislim, da smo jim s tem zares polepšali dan. Zjutraj sva zopet šli delat Brina in Tia. Potem sta prišli Anja in Katja, da sva lahko odšli jesti, medtem ko sta oni prevzeli vajeti. Ko sva se vrnili, sta se Anja in Katja šli učiti, midve pa sva nadaljevali z delom. Tako, da sva midve cel dan preživele na festivalu, Anja in Katja pa sta se učili - vsaj tako sta rekli. V teh treh dneh smo uspeli oddati kar 12 mladičkov! Danes smo oddali štiri, včeraj šest, predvčerajšnjim pa dva. Bilo je pravo veselje! Na žalost smo preostale morali vrniti v zavetišče. Od vseh smo se lepo poslovili in jim zaželeli, da kmalu najdejo ljubeče domove. Vsi mladički so nam zlezli pod kožo (in v srce). Najbolj pa si bomo vsi zapomnili Moli, 5-letno belgijsko ovčarko. Na koncu smo se poslovili tudi od veterinarjev, ki so nas lepo sprejeli in nas med prakso ogromno naučili. Ve

Danes sva se najprej odpravili na festival Brina in Tia. Ker so bili psi tako prisrčni in pridni smo jim kar šestim uspeli najti dom, kar je več kot polovica. Zato bi lahko rekli, da nam kar dobro uspeva. Nekateri psi so se naučili plezati čez ograjo oziroma preskočiti ograjo, zato sva jih morali malo loviti. Preostanek dopoldneva so tako preživeli na povodcu ali v naših naročjih. Potem sta prišli Anja in Katja, da sva midve lahko šli jest. Po kosilu sva se vrnili, in Anja ter Katja sta se zopet odpravili domov, da se učita - no, vsaj tako sta rekli.  Proti večeru so prišle deklice, ki so poznale tamkajšnje veterinarje in so hotele, da se z njimi pogovarjava v srbščini. Seveda sva to storili, in ob tem so naju prosile še, da jih naučiva nekaj slovenskih besed, da bi naju lahko malo bolje razumeli. Tako smo se prav zabavale ob izmenjavi besed iz srbščine v slovenščine in obratno. Na koncu sva še malo sprehodili pse, preden sva dobili diplomo in zahvalo, ker sva bili tam cel dan. Mislim,

Danes smo lahko spali malo dlje, saj nismo šli na naša običajna delovna mesta, ampak smo pomagali na festivalu uličnih psov. Brina in Anja sta šli prvi na delo, kot pridni mravljici, a ko sta Katja in Tia videli vse te srčkane smrčke, sta postali kot dva navdušena mladička in se kar nista mogli upreti, da ne bi tudi sami priskočili na pomoč. Tako smo na koncu vse štiri cel dan preživele v pasji družbi. Zvečer smo povabile profesorico na game night, kjer je bila prepričana, da bo zmagala. A ko je prišla Katja na vrsto, je profesorici pokazala, kdo je pravi mojster iger, in jo premagala! Profesorica je bila šokirana, a smo se vsi skupaj nasmejali in uživali v večeru. 

Dan se je začel prav adrenalinsko, ko se je Brina morala predčasno zbuditi. Ni šlo za požarni alarm ali pa lajež psa, ampak za nekaj še bolj nujnega – rojstni dan njene sestre Neže! Z mamo sta se dogovorili za video klic, da skupaj presenetita Nežo. Ko se je zaslišal zvonček klica, je Brina skočila iz postelje kot raketa. Jupi! Vse najboljše, Neža! Danes je bil tudi naš zadnji dan v ambulanti in zavetišču. Da bi se zahvalili veterinarjem, ki so nas v času prakse učili več kot katerakoli knjiga, smo jim prinesli nekaj malega za zahvalo. Malo čokolade in veliko hvaležnosti – nič preveč posebnega, a so si vseeno želeli, da bi ostali še nekaj časa in doživeli še kakšne zanimive primere. Potem smo se lotili dela. V zavetišču smo izvedli 3 kastracije in 3 sterilizacije. Ena samica je bila breja že en mesec z osmimi zarodki. Dejan nam je razlagal, da so zarodki od 20-30 dneva veliki kot pingpong žogice. Medtem ko smo delali, smo se kot vedno hecali in razpravljali o naši prelepi profesori

Zopet smo se zgodaj zjutraj odpravili na delo, zavihali rokave in se lotili akcije.  V zavetišču smo opravili tri sterilizacije, se malo sončili in se smejali kot nori. Nato sva zavihali rokave in začeli krtačiti pse. Med posegi smo se tako zabavali in klepetali, da smo skoraj pozabili, kaj sploh počnemo. Veterinar Dejan je celo rekel, da bi bil najboljši dijak na šoli, če bi imel tako profesorico kot mi. Hja, saj ni čudno! Poleg tega smo v zavetišču naredili test za parvovirozo in cepili dvomesečnega maltežana. Kakšna mala puhasta kepica! Bili sva tako pridni, da so nama rekli, da bi naju kar obdržali čez celo poletje. Priznam, malo naju je zamikalo. V ambulanti pa prava akcija: sterilizirali smo psičko, odstranili 10 cm velik tumor pri psu, izvedli osteosintezo in še ortopedijo na drugem psu. Za povrh smo še dali infuzijo psu in mačku ter naredili krvni test.  Ko smo se vrnili domov, smo si ogledali film, nato pa se odpravili ven. Medtem smo prejeli sporočilo profesorice, ki je predl

Ko smo se zbudili smo šli delat. V zavetišču smo opravili tri sterilizacije psic, eno kastracijo psa in eno sterilizacijo mačke. Med posegi nama je Dejan ponosno razkazoval svoje znanje latinščine, midve pa sva ga učili slovenščine. Anja je držala pasja moda in na to je bila izjemno ponosna – ne zgodi se vsak dan, da imaš takšno čast, kajne? V ambulanti sva imeli čast spoznati njihovega pitona. Veterinarka Aleksandra nama je povedala toliko zgodbic, da sva se kar izgubili v njenem svetu. Čistili smo tudi žleze psu, kar je bil poseben doživetje – res prava vohalna izkušnja! Ko smo prišle domov, smo začele pripravljati kosilo. Profesorica je bila povabljena, zato smo ji morale pokazati, kaj smo včeraj kupile. Prinesla pa nam je tudi češnje, najlepša hvala! Katja je kupila oblekico, vendar je ni želela pokazati, kako ji pristaja – upamo, da nam jo bo kdaj le pokazala! Morda čaka na posebno priložnost ali pa jo skriva pred modnimi tatovi. Potem smo se spet morali nekam odpraviti. Profesori

Danes je bil dan za zamenjavo ekip. Tia in Anja sta mahnili v zavetišče v Rakovici, medtem ko sta Brina in Katja odšle v ambulanto. Jutro se je začelo z Anjinimi budilkami. Resno, kdo nastavi toliko budilk? Zvenele so kot alarmi za jedrski napad. Vse smo bile pokonci in zgrožene, razen Anje, ki je verjetno še vedno sanjala o svojem princu na belem konju. Ko smo končno odkorakale na delo, sva v zavetišču česali pse. Opazovali sva lepote narave in pse (ker so psi res lepši od grmičevja, priznajmo). Veterinar Dejan nama je obljubil ogled zavetišča, ampak je bil preveč zaposlen s sanjarjenjem o profesorici Alji. Ja, videli sva tisti sanjski pogled v njegovih očeh. Namesto ogleda smo sedeli in čvekali o plačah in naši profesorici Alji. Končno je prišla veterinarka, ki je Dejanu rekla, naj naju spusti domov, in sva odšli. Medtem so v ambulanti odstranjevali zobni kamen mačkom. Opravili so tudi šest sterilizacij in na koncu še zamenjali obvezo Bambiju. Ne, ne tistemu Bambiju z risanke, ampak

Ko smo se zbudile smo se najprej lotile zajtrka – najbolj pomembnega obroka dneva. Po zajtrku smo se odpravile na DKC foto in literarni konkurs v okviru dneva družine. Tam smo bile priče plesu malih umetnikov in poslušale srčkane zgodbice, ki so jih prebirali. Tam so imeli tudi tri mladičke, ki so čakali na posvojitev. Naša srca so se ob pogledu na njih topila hitreje kot čokolada na vročem soncu. Anja je narisala čudovito slikico za foto natečaj, vendar je ni upala oddati. Vse smo jo spodbujale, a je slikica ostala varno skrita v njenem žepu. Morda bo naslednjič bolj pogumna. Potem smo se vrnile domov in si pripravile šopsko solato, tako svežo in hrustljavo, da bi lahko z lahkoto odplesala swing na naši mizi, skoraj tako dobro kot naša profesorica Mika. Naslednja točka na našem urniku je bila avantura s hitrim vlakom do Novega Sada. Vožnja je bila hitra in gladka kot po tekočem traku. Ko smo prispele v Novi Sad, smo se prvič v življenju usedle v taksi in se odpravile do Cerkve Marijin

Novi teden, novi blogerski podvigi! Odločile smo se, da bo naš blog bolj domač, bolj zabaven in predvsem bolj smešen, da boste med branjem imeli nasmeh na obrazu! Osmi dan smo imele frej in smo se zbudile z upanjem, da bomo končno imele malo miru. Ampak kaj je bilo prvo presenečenje dneva? Vode ni! Mislile smo, da jo je profesorica vso porabila, saj smo malo prej od nje dobile sporočilo, da se tušira. Seveda smo bile malo sitne, ko je prišla do nas in začela težiti, da moramo nekam iti. "Ja, pa kaj še," smo si mislile, a smo se vseeno odpravile na tržnico. Na tržnici smo šnofale po stojnicah, kot da iščemo zaklad. Na koncu smo se odločile za maline, nektarine, češnje in seveda sir, brez katerega ne gre. Potem nam je profesorica poslala koordinate, kje se dobimo, in smo kot prave detektivke sledile navigaciji. Ko smo jo našle, smo skupaj šibale po stojnicah festivala. Na koncu nam je profesorica častila sladoled, še enkrat hvala<3 Sledil je čas za kosilo in potem zlat

Sedmi dan je bil naš zadnji dan pred menjavo ekip, zato smo se res potrudile izkoristiti vsak trenutek. Anja in Tia sta zadnjič preživeli dan v ambulanti, medtem ko sta bili Brina in Katja v zavetišču. V ambulanti smo začeli s sterilizacijo breje psičke. Veterinar Uroš nama je pred posegom na ultrazvoku pokazal, kako se vidijo plodovi. Nato smo z veterinarjem Milanom opravili še štiri sterilizacije mačk in dve kastraciji mačkov. Med operacijami smo si vzeli kar nekaj pavz, da smo se malo spočili. Uroš je s seboj pripeljal tudi svojo psičko Tio, ki jo je Milan ostrigel. Pred in po striženju sva Tio fotografirali, saj je Milan želel, da drugim pokaževa, kako spreten je pri tem. Medtem sta Milan in Uroš ugotovila, da dijak iz Srbije ne zna zgodovine, zato sta nas vse poučila tudi o prvi svetovni vojni. Na koncu dneva sva bili malo žalostni, saj sva se ravno navadili na ambulanto, zdaj pa se bomo že zamenjale. V zavetišču pa sta imeli Brina in Katja polne roke dela kot varuški psom. Vzeli

Šesti dan v Beogradu je bil spet delaven. V ambulanti smo začeli dan z daljšo jutranjo kavo, nato pa smo sterilizirali pet mačk. Medtem sva se pogovarjali z veterinarko Aleksandro, ki naju je vprašala, kaj nama je všeč v Beogradu. Anji so zelo všeč cerkve, a preden sva ji uspeli to povedati do konca, je ona razumela, da so nama všeč "dečki". Zelo smo se nasmejali in še zdaj ne ve, da sva mislili na cerkve. V zavetišču smo ponovno sterilizirali in kastrirali živali. Prvič sva videli psa s kriptorhizmom. Po delu sva se iz ambulante odpravili domov, se preoblekli ter vzeli za preobleč še drugim dvema. Šli sva še v pekarno, kjer sva jima kupili nekaj za jesti ter namazali in spakirali še palačinke od včeraj. Nato smo se s profesorico odpravili ponju v zavetišče. Na poti smo se nekajkrat izgubile. Ko smo jih končno pobrali, smo odšli do Avale, kjer smo občudovali razgled. Na poti nazaj smo si privoščile sladoled. Potem smo se vrnili domov, si malo odpočili in se zopet odprav

Peti dan smo se zbudile in se pripravile na delo. V ambulanti smo ponovno začeli s sterilizacijami in kastracijami živali. Potem smo si vzeli daljšo pavzo. Veterinar Uroš nama je tudi pokazal pse in mačke, ki pri njih okrevajo po operacijah, nato pa jih spustijo nazaj na ulico. Po ogledu smo nadaljevali z dvema sterilizacijama psic in sterilizacijami mačk.   Na koncu dneva pa smo imeli zahtevnejši poseg – eni mački smo morali amputirati dve nogi. Ugotovili sva tudi, da Srbi, ko rečejo 15 minut, v resnici mislijo 3 ure, pri 5 minutah pa mislijo 1 uro. Zdelo se nama je grozno, da psičkama niso dali pravilne količine anestetika, zato sta se med sterilizacijo zbujali in cvilili. Še vedno ne razumeva, zakaj psa ne stehtajo in izračunajo pravilne količine anestetika.   V zavetišču sva dan preživeli isto kot včeraj.   Po napornem dnevu smo končno odšli domov. Ko smo prišle domov, smo si pripravile tortilje. Kasneje smo se odločile, da spečemo še palačinke, na katere smo povabile tudi pr

Naš četrti dan je bil naš prvi delovni dan. Z avtobusi sva se 2 odpravile v Urgentno kliniko za poškodovane pse in mačke Beograd, 2 pa v zavetišče v Rakovici. V ambulanti smo opravili več sterelizacij potepuških mačk. Med delom pa so v ambulanto prispeli različni primeri. Prvi je bil muc, pri katerem smo ugotovili, da ima levkozo in FIV. Naslednji primer je bil pes z izpahnjenima pogačicama, zaradi tega ni mogel hoditi. Sledil je 5 mesečni pes z zlomljeno zadnjo nogo, pri katerem je veterinar Milan izvedel osteocintezo. Milan nama je dovolil, da med celotnim postopkom slikava in snemava, kar sva tudi storili. Na koncu je v ambulanto prišel še zelo simpatičen mladiček, ki nama je polepšal dan. V  ambulanti naju je zelo presenetilo delo, vsi posegi potekajo zelo sproščeno. Opazili pa sva tudi, da je pri nas vse bolj strogo, vsaj glede higienskih ukrepov. Presenetilo naju je tudi to, da so vsako operacijo opravili s setom za sterelizacijo mačke, če so rabili še kakšen inštrument pa so š

Naš tretji dan v Beogradu se je začel zgodaj zjutraj. Ko smo vstale, smo pojedle zajtrk. Nato smo se odpravile v ambulanto, da se dogovorimo kako in kje bomo delale. Žal nam vreme ni bilo naklonjeno, saj je začelo deževati. Odločile smo se, da se vrnemo domov. Tam smo se ulegle na kavč in si ogledale film. Ko je bil čas za kosilo, smo skupaj skuhale okusno rižoto, ki je napolnila naš začasni dom z mamljivimi vonjavami. Po kosilu smo sklenile, da kljub dežju ne bomo cele dneve preživele noter, zato smo se odločile obiskati Hram Svetog Save, eno izmed največjih pravoslavnih cerkva na svetu. Pot do tja smo si popestrile s postankom v Starbucksu, kjer še nobena od nas ni bila. Kljub temu, da nas kava ni preveč navdušila, smo bile vesele, da smo preizkusile nekaj novega. Sprehod po Beogradu je bil kratek, saj nas je dež hitro pregnal nazaj domov. Zvečer smo si pripravile kokice in si ogledale še ene film. Po ogledu filma smo se odpravile na kratek sprehod, kjer smo srečale gosko. Hotele