Deveti dan: 9. 6. 2024

Ko smo se zbudile smo se najprej lotile zajtrka – najbolj pomembnega obroka dneva. Po zajtrku smo se odpravile na DKC foto in literarni konkurs v okviru dneva družine. Tam smo bile priče plesu malih umetnikov in poslušale srčkane zgodbice, ki so jih prebirali. Tam so imeli tudi tri mladičke, ki so čakali na posvojitev. Naša srca so se ob pogledu na njih topila hitreje kot čokolada na vročem soncu.

Anja je narisala čudovito slikico za foto natečaj, vendar je ni upala oddati. Vse smo jo spodbujale, a je slikica ostala varno skrita v njenem žepu. Morda bo naslednjič bolj pogumna.

Potem smo se vrnile domov in si pripravile šopsko solato, tako svežo in hrustljavo, da bi lahko z lahkoto odplesala swing na naši mizi, skoraj tako dobro kot naša profesorica Mika. Naslednja točka na našem urniku je bila avantura s hitrim vlakom do Novega Sada. Vožnja je bila hitra in gladka kot po tekočem traku.

Ko smo prispele v Novi Sad, smo se prvič v življenju usedle v taksi in se odpravile do Cerkve Marijinega imena. Cerkev nas je osupnila s svojo lepoto, še posebej Anjo, ki je bila naravnost navdušena. Po ogledu cerkve smo se, zaradi vročine, komaj privlekle do bližnje kavarne, kjer smo si privoščile osvežujočo ledeno kavo. 

Nato smo se odpravile na trdnjavo Petro Varadinska. Tam smo nehote zmotile fotografa, ki je ravno ujel najlepše trenutke poroke. Ups!

Anja je ves čas poti dvomila v Tio in njene navigacijske sposobnosti, vendar nas je Tia, kot vedno, brezhibno pripeljala do cilja. Pravzaprav je Anja potihem upala, da se bo Tia enkrat zmotila, da ne bi bila edina, ki kdaj vodi narobe. A Tia je dokazala, da ima naravni talent za orientacijo. Bravo, Tia!

Po vseh teh dogodivščinah smo se peš odpravile nazaj na železniško postajo in se vrnile domov. Ko smo prispele domov, so si Katja, Brina in Anja privoščili nekaj nakupovalne terapije – Katja je kupila knjige in zastonj dobila parfum in prašek, Anja in Brina pa sta prejeli popolno brisačo za brisanje prahu.

Za konec dneva smo se oglasile pri naši profesorici, ki je nabavila vse potrebne sestavine za pice. Spekle smo pice in se med pojedino obširno pogovarjale. Nekatere med nami so si morda privoščile kakšno pripombo na račun profesorjev, a upamo, da bo to ostalo med štirimi stenami.

Med vsemi dogodivščinami smo prišle do zaključka, da bi Anja s svojim navdušenjem nad cerkvami in svojo milino verjetno morala razmisliti o poklicu nune, namesto veterinarke. Kdo ve, morda smo odkrile njen pravi poklic!