Trinajsti dan. 13. 6. 2024

Dan se je začel prav adrenalinsko, ko se je Brina morala predčasno zbuditi. Ni šlo za požarni alarm ali pa lajež psa, ampak za nekaj še bolj nujnega – rojstni dan njene sestre Neže! Z mamo sta se dogovorili za video klic, da skupaj presenetita Nežo. Ko se je zaslišal zvonček klica, je Brina skočila iz postelje kot raketa. Jupi! Vse najboljše, Neža!

Danes je bil tudi naš zadnji dan v ambulanti in zavetišču. Da bi se zahvalili veterinarjem, ki so nas v času prakse učili več kot katerakoli knjiga, smo jim prinesli nekaj malega za zahvalo. Malo čokolade in veliko hvaležnosti – nič preveč posebnega, a so si vseeno želeli, da bi ostali še nekaj časa in doživeli še kakšne zanimive primere.

Potem smo se lotili dela. V zavetišču smo izvedli 3 kastracije in 3 sterilizacije. Ena samica je bila breja že en mesec z osmimi zarodki. Dejan nam je razlagal, da so zarodki od 20-30 dneva veliki kot pingpong žogice. Medtem ko smo delali, smo se kot vedno hecali in razpravljali o naši prelepi profesorici, ki jo veterinarji iz zavetišča že ves teden nestrpno pričakujejo, a nje še vedno ni in je tudi ne bo. Ko smo se poslovili, so naju odpeljali do avtobusne postaje, kot da bi bili VIP gosti.

V ambulanti smo izvedli 2 kastraciji in 1 sterilizacijo mačke in psice. Najprej je bilo tako mirno, da smo skoraj zaspali, potem pa je prišel pravi naval, predvsem mačk, ki so potrebovale terapijo. Imeli smo tudi nekaj problemov z napornimi strankami, ki so od veterinarjev pričakovali nemogoče.

Po vsem tem napornem delu smo se vrnili domov, si ogledali grozljivko, nato pa smo se odpravile nakupovat spominke in nekaj za naše domače.