Dvanajsti dan: 12. 6. 2024

Zopet smo se zgodaj zjutraj odpravili na delo, zavihali rokave in se lotili akcije. 

V zavetišču smo opravili tri sterilizacije, se malo sončili in se smejali kot nori. Nato sva zavihali rokave in začeli krtačiti pse. Med posegi smo se tako zabavali in klepetali, da smo skoraj pozabili, kaj sploh počnemo. Veterinar Dejan je celo rekel, da bi bil najboljši dijak na šoli, če bi imel tako profesorico kot mi. Hja, saj ni čudno!

Poleg tega smo v zavetišču naredili test za parvovirozo in cepili dvomesečnega maltežana. Kakšna mala puhasta kepica! Bili sva tako pridni, da so nama rekli, da bi naju kar obdržali čez celo poletje. Priznam, malo naju je zamikalo.

V ambulanti pa prava akcija: sterilizirali smo psičko, odstranili 10 cm velik tumor pri psu, izvedli osteosintezo in še ortopedijo na drugem psu. Za povrh smo še dali infuzijo psu in mačku ter naredili krvni test. 

Ko smo se vrnili domov, smo si ogledali film, nato pa se odpravili ven. Medtem smo prejeli sporočilo profesorice, ki je predlagala, kaj si lahko ogledamo. Skupaj smo se podali na Art Weekend Belgrade. Anja je med potjo opazila cerkev svetega nadangela Mihaela, ki smo jo morali nujno videti. Potem smo se sprehodili še do muzeja kneginje Ljubice in nazaj čez Skadarlijo.

Med potjo smo skovali načrt: če bo Katja oblekla oblekico, nam bo profesorica razkrila skrivnost njenega tatuja. In glej ga zlomka, Katja je res oblekla oblekico! Ampak profesorica nas je razočarala – rekla je, da tatu nima nobene zgodbe. Ja, seveda, še vedno ji ne verjamemo!

Ko smo se vrnili nazaj v stanovanje, smo igrali enko in nato utrujeni popadali v postelje.